Optimizem

V upanju, da mi bo šel Bach čez noč v glavo...

Teorija o glasovih v zboru

V vsakem zboru obstajajo štirje glasovi: sopran, alt, tenor in bas.

Obstajajo tudi drugi glasovi kot so bariton, countertenor, contralto, mezzosopran, itd, vendar te izraze večinoma uporabljajo ljudje, ki so bodisi solisti, ali pripadajo neki pretirano Hotshot klasični acappella skupini (to velja zlasti za countertenors ), ali se trudijo najti izgovore da ne sodijo v nobeno od glavnih skupin glasov, zato jih bomo zanemarili za zdaj.

Vsak glas poje v različnem frekvenčnem območju in vsak ima zelo različne karakterne lastnosti. Lahko se vprašamo: "Zakaj se ljudje ob petju različnih tonov obnašamo drugače?" Dejansko je to skrivnostno vprašanje ki ni bilo ustrezno raziskano, še posebej, ker znanstveniki ki preučujejo glasbenike, imajo biti tendenco glasbeniki sami in imajo vse značilne komplekse, ki sodijo k tenorjem, igralcem francoskega roga, timpanistom, ali komurkoli že.

Vendar je to izven teme. Ostaja dejstvo, da se da osnovne štiri glasove zlahka razlikovati in bom zdaj pojasnil kako.

*Soprani* so tisti ki pojejo najvišje in zaradi tega menijo, da vladajo svetu. Imajo daljše lase, so ljubiteljice nakita in imajo najkrajša krila kot katerekoli druge, in se smatrajo užaljene če ne smejo iti vsaj na visok F vsake toliko taktov. Ko končno dosežejo visoke tone, jih držijo vsaj polovico dlje tako dolgo kot to zahteva skladatelj in/ali dirigent, potem pa se pritožujejo da jih njihovi glasovi ubijajo in da so skladatelji in/ali dirigenti sadisti.

Soprani gojijo različne odnose do drugih glasov v zboru, čeprav menijo, da so vsi slabši od njih: alti so sopranom bolj kot druge violine prvim violinam -- prijetne za harmonijo vendar ne nujno potrebne. Vsi soprani imajo skrito mnenje, da bi lahko alte padle ven in bi bil zvok v bistvu isti, in nikakor ne razumejo da kdorkoli želi peti v tem območju, v prvi vrsti - je tako dolgočasno.

Sopranom so tenorji po drugi strani zelo všeč, da so zraven; še posebej zaradi njihovih sposobnosti spogledovanja (dobro je znano dejstvo da soprani nikoli ne flirtajo z basi), soprani radi pojejo duete s tenorji, ker vsi tenorji morajo trdo delati v nizko do srednje visokem sopran območju, medtem ko se soprani šopirijo tam visoko v stratosferi.

Če vprašate soprane, so basi izmeček na zemlji - pojejo prekleto preglasno, so neuporabni za melodijo ker so takooo globoko nizki - in da mora biti nekaj narobe z nekom ki lahko poje v F-u. Zanimivo pa je eno dejstvo, da kljub temu da soprani omedlevajo ob petju tenorjev, gredo na koncu domov in/ali v posteljo -- z basi!

*Alti* so sol zemlje - po njihovem mnenju najmanj to. Alte so nevsiljivi ljudje, ki bi šle na koncert kar v kavbojkah, če bi jim bilo to dovoljeno . Alte so v edinstvenem položaju v zboru v tem, da se ne morejo pritoževati ko morajo peti bodisi zelo visoke ali zelo nizke tone, in vedo, da vsi drugi glasovi mislijo kako so njihove linije enostavno lahke. Toda alte vedo drugače. Vedo da, medtem ko soprani piskajo na visokih A-jih, so same prisiljene peti odlomke polne visokih in nizkih tonov, se spoprijemati z zapletenimi ritmi in nihče tega ne opazi, ker soprani so itak preveč glasni (in basi ponavadi tudi). Altom je v skrit užitek spoznanje, da so one tiste ki pobarvajo in ustvarijo melodijo s soprani.

Alti imajo prirojeno nezaupanje do tenorjev, saj tenorji pojejo v skoraj enakem obsegu kot one in mislijo da zvenijo boljše. Rade imajo base, rade pojejo in uživajo v duetih z njimi -- basi zvenijo kot klepet poleg njih in le ob basih se jih dobro sliši. Poleg tega so mnenja da jih je vedno preveč in zaradi tega nikoli nimajo priložnosti peti res glasno.

*Tenorji* so razvajeni. In to je to! Edina stvar je ta, da jih ni nikoli dovolj in zborovodje bi raje prodali svoje duše, kot pustili pol dostojnih tenorjev proč, medtem ko so vedno pripravljeni oddati nekaj sopranov ali altov po polovični ceni. In potem, iz nekega neznanega razloga, se nekaj tenorjev res zdi precej dobrih in to je eno izmed tistih nadležnih dejstev v življenju.

Zato ni čudno, da imajo tenorji zariple obraze - konec koncev, kdo drug lahko soprane spravi v omedlevico? Ena stvar, ki lahko naredi tenorji negotove je obtožba (običajno s strani basov), da nekdo ki lahko poje tako visoko, že ne more biti pravi moški. V svojem običajno kontroverznem načinu tenorji nikoli ne priznajo tega, temveč se le glasneje pritožujejo da je skladatelj sadist, ker jih sili peti tako visoko.

Tenorji gojijo ljubezensko-sovražni odnos z zborovodjo, tudi zato, ker jim vedno govori naj pojejo glasneje ker jih je tako malo. Noben dirigent v zabeleženi zgodovini ni nikoli zaprosil za manj tenorja v forte predelu.

Tenorji se počutijo ogrožene od ostalih glasov na nek način - soprani ki lahko dosežejo tiste neverjetno visoke tone, alte ker nimajo težav peti nizke tone za katere bi sami ubijali, in basi, ker, čeprav ne zmorejo odpeti ničesar nad E-jem, zapojejo ravno dovolj glasno da jih zmotijo. Seveda bi tenorji raje umrli, kot priznali karkoli od tega.

Malo je znano dejstvo, da tenorji prestavljajo obrvi višje kot kdorkoli drug medtem ko pojejo. In to je res, kar Liszt je dejal: tenors have resonance there, where their cerebra should be.

*Basi* pojejo najnižje od vseh. To v bistvu pojasnjuje vse. So trdni, zanesljivi ljudje, in imajo več testosterona in kocin po obrazu kot kdorkoli drug. Iz istega razloga so ponavadi tudi bolj plešasti kot katerikoli drug glas. Basi se počutijo večno nepriljubljene, vendar so globoko prepričani da so dejansko najpomembnejši del (potrjeno s strani muzikologov, vendar zagotovo ne od sopranov ali tenorjev), kljub dejstvu, da imajo najbolj dolgočasen del od vseh in pogosto pojejo iste note cele strani. To kompenzirajo z glasnim petjem kot najbolj zmorejo - večina basov so tuba igralci pri srcu.

Basi so edini glas ki se lahko redno pritožuje nad tem kako nizki so njihovi deli, in delajo grozno obraze ko poskušajo zadeti zelo nizke tone. Basi so dobri ljudje, vendar pa njihova ljubezen ni tako razvejana kot tenorska, ki menijo da so dekadentni pozerji. Basi sovražijo harmonije s tenorji bolj kot vse drugo. Basi imajo radi alte, razen v duetih ko one dobijo boljši del.


Kar zadeva soprane, so one za njih v vesolju ki ga basi ne razumejo sploh. Ne morejo si predstavljati zakaj bi kdo kadarkoli sploh želel peti tako visoko in zveneti tako slabo ob napakah. Ko bas naredi napako, ga drugi trije glasovi zakrijejo, in on lahko še naprej veselo nadaljuje vedoč, da bo nekoč nekako že ujel nit do konca akorda.

delavnice

Včeraj smo najboljši tim (Anja, Ajda, Simona, Zala in seveda jaz:)) uresničile mojo idejo o delavnici. S 16 otroki, od 5 do 12 let, smo ustvarjale božično-novoletne voščilnice, ki jih bomo podarili bolnim in ostarelim naše župnije. Z delom smo pričele ob 9ih, ob 11ih pa nas je že grabila panika, ker je zmanjkalo papirja. In ne nismo imele samo 30 kartončkov. Na začetku je bilo narezanih kakih 100, potem pa sem letela v Mladinsko knjigo in jih narezala še kakšnih 30.

Škarje, lepilo, trakovi, servetki in lepilo, modelčki z angelčki in barva, predvsem pa bleščice, ki jih imam še danes vse povsod... in nastalo je tole ...

Muffini

2 jajci
120 g sladkorja
125 g masla (stopiš nad soparo)
250g moke
1 pecilni prašek
ščepec soli
1/4 l mleka oz. po občutku


čokoladni koščki ali narezana jabolka+ med

Peci na 180°C in sicer 25 minut


Limonin preliv:
Iz enega beljaka stepi sneg, dodaj sladkor v prahu in limonin sok. Povrhu posipaj bonbončke.

In nastane tole...:)

Ko imam preveč časa...

Včeraj sem brala Barbarine stare objave in našla zelo zanimive ideje za voščilnice. Potem sem pregledala še nekatere druge bloge, kjer objavljajo slike z zanimivimi ročnimi spretnostmi in dobila sem idejo, da bi mogoče tudi jaz začela malo packat :) Hitro sem šla v trgovino po material in nastalo je tole...

Triglav

Mami: »Gremo na Gorjance?« Jaz: »Si normalna? Kje se mi pa ljubi!« No to je bil ponavadi moj odgovor na tako vprašanje. Griči, hribi, gore niso bili nikoli moji najboljši prijatelji. Vsaj ne spomnim se. Ko smo bili še majhni smo šli sicer vsako nedeljo na Gorjance ali pa kam drugam malo »na sprehod«. Oči je nahrbtnik napolnil z jabolki in jih celo pot do vrha rezal na krhlje, da smo malo pozabili, kako nam je hudo in kako težko hodimo. Pozimi smo s seboj vzeli še lopate in se sankali po kakšnem hribu. Zdaj, ko smo malo večji, ko s starši ne hodimo več radi naokoli se mogoče enkrat na leto zgodi čudež in gremo nekam na družinski izlet. Letos smo se po dolgem izmišljevanju odpravili v Kostanjeviške jame, mami pa je seveda kot vedno predlagala, da bi šli še nekam hodit. No in tokrat smo se celo vsi strinjali in šli na Snežnik. Sicer je bilo zunaj okoli 30 °C, pot do vrha pa skoraj ves čas med samimi nizkimi borovci, tako da smo precej švicali, ne glede na to, da pot ni bila tako strma. Ko smo prispeli na vrh, se kar nismo mogli nagledati prečudovitega razgleda na pokrajino in morje. Po poti navzdol pa je padla ideja, da bi šli na Triglav. Živa Košak, Vid Košak in celo Zala Košak so resno začeli razmišljati o Triglavu. Poudarek na RESNO se je sicer obdržal le pri meni, ker je Zala ugotovila, da se mogoče malo boji višine in mogoče to res ni zanjo, Vid pa si je premislil nevemzakaj, čeprav je bila prvotno to njegova ideja. Starša sta hitro sklicala sestanek z Mirkom in Viko, da bi v začetku septembra odšli v visokogorje. Nismo si delali prevelikih planov, saj sploh ni bilo 100 % da bomo sploh šli, saj je vreme zelo hitro spremenljivo in čez noč zapade par cm snega. Zadnje tri dni me je malo začela grabit panika, kako bom sploh prišla gor, glede na to da ne hodim skoraj nič, od kolesarjenja in rolanja pa verjetno tudi ne morem imeti toliko kondicije. In potem je prišla nedelja… Budilka zvoni ob 7.00. Hitro se vstanem in grem gor. Nahrbtnik je bil že pripravljen, notri sem dala le še hrano in vodo. Ob 8. uri sta prišla do nas Mirko in Vika še na kavo potem pa akcija naprej proti Pokljuki. Okoli pol 11ih smo z nahrbtniki na ramenih odrinili iz Pokljuke. Naš današnji cilj je bil, da pridemo do doma na Planiki, naslednji dan pa na vrh in nazaj na Pokljuko. Približno polovica poti sploh ni bila naporna. Ves čas je bilo bolj ravno oz. kakšnih 100 metrov hribčka in potem spet 100 m doline. Ker smo šli zelo »lagano sportski« sem se ves čas ustavljala, občudovala pokrajino in slikala vse okoli sebe.


Na vsake toliko časa, smo se malo ustavili, se odžejali in slekli vetrovke, ker je bilo vreme zelo spremenljivo. Nekaj časa je zelo pihalo, potem pa spet ponehalo in postalo nam je vroče. Okoli 13.00 smo prišli do Vodnikovega doma in si tam privoščile odličen čaj, možaki pa kavo ter natočili vodo na izviru.

Vodnikov dom na Velem polju

Od tam pa smo pot nadaljevali proti Planiki. Nekaj klinov in zajla, predvsem pa konkreten vzpon do Planike nas je kar precej utrudil.

Dom na Planiki

Da smo prišli malo k sebi smo si seveda privoščili toplo kosilo, potem pa je padla ideja, ker smo imeli očitno vsi preveč energije, zaradi prevelikega odmerka frutabel, da bi šli še na sprehod do Kredarice. Mami in Vika so bile sicer fertik, tako da sta kar ostali v koči in počivali, midva z očem in Mirko pa seveda tudi fotoaparat pa smo odšli naprej. Močan veter in plezanje me nista prestrašila.

Kredarica
Bila sem še toliko bolj v pričakovanju naslednjega dne. Okoli 7. ure zjutraj sem se nekako skobacala po stopničkah navzdol iz pograda. Nisem bila ravno dobre volje, saj smo spali na skupnih ležiščih in nisem spala skoraj nič, saj sem celo noč poslušala smrčanje. Vendar sem si z viki kremo popravila jutro, ter si po zajtrku oblekla še pajkice pod hlače, še en pulover pa seveda kapo in rokavice in se odpravila proti Malem Triglavu. Kmalu nam je postalo vroče, zato sem sredi hriba slekla pajkice in pulover in jih pustila kar tam, saj nismo vzeli s seboj nič razen čokolado in pol litra vode, kolikor je pač šlo v žep na bundi. Kmalu so se začeli klini, zajle in seveda plezanje, Aljaževega stolpa pa še nikjer. Nekako sem si Triglav predstavljala čisto drugače, precej lažje, saj ponavadi vidimo le slike na Aljaževem stolpu, vmes pa ljudje pozabijo slikati, saj ima vsak dosti dela s sabo. Na veliko srečo sem z lahkoto prilezla do vrha. Malo smo se poslikali, potem pa hitro dol.

Aljažev stolp
Dol je bilo precej težje priti kot gor. Kolena so me grozno bolela, pihalo je, ponekod je bilo še malo zaledenelo. Vendar smo na srečo prišli vsi celi dol. Mami nas je ves čas spremljala, kako gremo gor, saj je ostala v koči. Po malici pa je prišel čas, da gremo spet nazaj v dolino. Šlo je precej hitreje, saj se nismo ustavljali tolikokrat, vendar pa so nas bolela kolena (predvsem ženski del ekipe, moški so pač jacki in tega ne priznajo).


Na poti domov smo se ustavili še v Žirovnici pri Trebušniku na kalamarih (tradicija pačJ) in okoli 9ih prišli domov. Vsi utrujeni so popadali v posteljo (no razen mene, očitno je bilo energije še vedno preveč, da sem do 11ih še nalagala slike na računalnikJ). No, ko sem se spravila v posteljo, pa mislim, da ni minilo 5 minut, ko sem že spala. In danes zjutraj… Komaj sem se vstala, stopnic se močno izogibam, ker me boli vse.

Bilo je čudovito, kljub temu, da je bila moja družba 45 let+. Videla sem prečudovite gore, še lepše razglede, predvsem pa doživela nekaj novega.

Nauk zgodbe: Ne ostani doma samo zato, ker bi te naslednji dan vse bolelo. Vid ima prav tako "muskelfiber", ker je bil včeraj na treningu :)

Izjava včerajšnjega dne: Mirko- Hvala bogu, da tle gor ni vode. Se saj ni treba umivat!

Izjava dneva: Miha- (po tem, ko sem mu poslala MMS s sliko Aljaževega stolpa) Brava Živice! Čestitam! Jz bom tut šu... ko bo vlak začeu gor vozt :)

Moja džungla

Ljudje v našem zahodnem svetu živijo v glavnem zgolj zase, za lastno dobro počutje in ga kljub temu ne morejo doseči. Zjutraj gremo v službo, šolo, zvečer prihajamo utrujeni domov. Na koncu meseca plačamo vse račune in tisto malo kar nam ostane, položimo na hranilno knjižico. S prihranki si privoščimo počitnice, da bomo nato znova kos hitremu življenju. Da bo pobegnili monotonosti, stremimo k razkošju. Zadolžujemo se, da lahko kupimo večji avtomobil, večjo hišo ali oblačila znanih oblikovalcev, ki smo jih videli v revijah ali izložbah. Nato imamo boljši avtomobil, morda celo nekaj denarja na računu, toda nezadovoljstvo ostaja in vse se začne znova. To je začarani krog, iz katerega marsikdo ne najde izhoda.
Naše tako imenovane družbe blaginje nočem soditi vsepovprek, toda sama imam občutek, da je z menoj nekaj narobe, da nekaj manjka. Razgledam se naokrog in vidim,da ni z drugimi ni boljše. Seveda imamo tukaj udobje, ki nas je z leti spremenilo v razvajene osebe: vedno tekočo toplo vodo, velike trgovine, elektriko, telefon, televizijo, internet, elektronsko pošto, itd.
Vendar zveer, ko ležem v posteljo, pogosto hrepenim po svoji džungli, hrepenim po miru in tišini. Hrepenim po tem, da bi naokoli tekala bosa, nenaličena, da se mi ne bi bilo treba držati ur, zaradi katerih moram biti na nekem kraju ob točno določenem času. Se zjutraj prebuditi in vdihniti sladek zrak prahozda. Čutiti sonce, ki vedno žari na nebu. gledati drevesa, ki so vedno zelena, in čudovite bele oblake, ki počasi plavajo po neskonno modrem nebu.

(Sabine Kuegler: Otrok džungle)